Ali si že kdaj bil v Gorici?
Ja, oziroma ne: če sem natančen, bil sem v Novi Gorici, vendar sem praktično živel v gledališču.

Če ne: kaj si želiš videti najprej?
Rad bi izkoristil to, da bi spoznal odkod sem, da bi živel kot Goričan.

Kaj te čaka po končanem Visavì?
Nekaj dni kasneje bomo predstavili Inferno na festivalu Romaeuropa, 12. novembra. Nato bomo v Montpellierju.

Imaš moč narediti eno stvar, da spremeniš svet plesa: kaj bi naredil?
Besedo ples bi izbrisal iz slovarja! Ne zato, da bi jo uničil, ampak da bi jo odprl: dejstvo, da ples dojemamo kot nekaj sekundarnega v gledališču, je škodljivo. Ples je ena od oblik gledališča, je gle-dališče brez besed.

Če bi lahko sebi kot otroku dal en nasvet, kaj bi to bilo?
Ne vem, vedno sem poskušal živeti čim bolje.

Kaj pa društvu, ki šele začenja svoje delovanje?
Da naj razmislijo 150 -krat. Ko sem jaz začel, je bilo to delo postavljeno v zelo drugačnem kultur-nem kontekstu od današnjega, imam namreč občutek, da je danes potreba umetnikov po plesu močnejša kot je želja občinstva, da bi ga gledalo. Mislim, da ne gre za vprašanje izobraženosti občin-stva, ampak za razmerje med ponudbo in povpraševanjem in na žalost v teh časih to razmerje ni na strani plesa.

Kaj je zate ples, v treh besedah.
Zame ples ne obstaja, obstaja samo postaviti se pred občinstvo in nekaj početi.

Na preprost način mi razloži, o čem govori tvoja predstava. Zdaj me še prepriča, da si jo pridem ogledati :)
Na odru je šest nenavadnih plesalcev, plesna skupina, ki jo sestavljajo ljudje z različnimi zgodbami in šolanji, in ki jih združuje predvsem želja po plesu, želja po glasbi, in želja po veselju do gibanja. To je predstava, ki za razliko od mojih drugih del, želi občinstvu ugajati, želi ga resnično navdušiti, nasmejati in mu dati energijo. In morda celo da razmisliti.